Le kdo bi prišel tako daleč, kot je, če ne bi bila vpletena v to tudi osebnostna rast, ki se je vedno nadgrajevala. Dvomim, da kdo. Vsaj, ko pogledam kakšne bivše sošolce in osnovne šole ali pa tudi srednje šole, ko niso veliko napredovali. Prišli so do neke točke in tam so obtičali. Nikoli ne trdim, da je to narobe. Ravno nasprotno. Vsak naj dela tisto, kar si sam želi. Verjetno je njim to čisto dovolj. Žal so pa med njimi tudi nekateri, ki so obtičali na isti točki in niso naredili nič, pa le jamrajo.
Verjamem, da je danes kljub vsemu tudi velika težava to, da marsikdo ne ve, kako se tega lotiti ali pa da se pravzaprav mora tega lotiti. Tudi meni ni bilo še dolgo časa nazaj vse jasno, kaj vse je osebnostna rast, saj je resnično veliko dejavnikov, ki vplivajo na vse. Predvsem je pomembno okolje, ki te lahko pri tem spodbuja ali pa vleče dol. Brez prave podpore je osebnostna rast skoraj nemogoča. Potem je bolje, da nimaš nobene podpore vsaj v začetni fazi, potem se pa slej, ko prej pojavijo isto misleči ljudje. In na ta način osebnostna rast postane mnogo lažja. Sicer je pa vedno tako, da nikoli v naših življenjih ne ostanejo isti ljudje. Nekateri ostanejo, drugi odpadejo in vedno pridejo novi. In potem se ta cikel nadaljuje. Kar je čisto normalno, in tudi tisto kar naredi življenje zanimivo.
In ne leto, da se menjajo ljudje v naših življenjih, ko nekdo dela na tem, da se osebnostna rast nadgrajuje. Tudi želje se menjajo, poslovne priložnosti se lahko spreminjajo, povečujejo in še bi lahko naštevala. Tudi zdravje se lahko izboljšuje. V resnici je osebnostna rast nekaj, kar bi moral delati vsak, ker ni dobro, da ostanemo na enaki točki celo življenje, saj je drugače lahko življenje precej dolgočasno.